Agrument

Na družbenih omrežjih predstavimo kurirano podobo sebe; skrbno izbiramo svoje objave in s tem tudi način, kako nas vidijo drugi. Ta teden pa je Facebook predstavil nadgradnjo, s katero bomo svojo podobo še lažje oblikovali ne le v življenju, temveč tudi po smrti. Naši bližnji nam bodo tako lahko enostavno postavili digitalni spomenik na neskončnih planjavah interneta.

Že sedaj obstajajo številne storitve, s katerimi si lahko zagotovimo, da bomo tudi po smrti (po)ostali “nesmrtni”. Tako lahko s pomočjo strojne inteligence in analize naših pogovorov ter načina pisanja tvitamo še naprej ali se pogovarjamo in odgovarjamo na sporočila.

Če je naša fizična zapuščina za nas po smrti nevredna, pregovorno pa se zanjo pogosto skregajo potomci, kakšno vrednost ima digitalna? Celotne razsežnosti naših internetnih sledi in digitalnega imetja najbrž šele spoznavamo, je pa gotovo, da bodo naša gesla vstala iz groba pred nami.

Že nekaj časa vse pogosteje slišimo, da prihaja nova kriza, čeprav se za nekatere še prejšnja ni končala. V številnih evropskih državah namreč opažamo, da so povprečne plače nižje kot pred desetimi leti.

Evropa je (posledično) tudi v stanovanjski krizi, še posebej v večjih mestih. Cene naraščajo, javnih stanovanjskih politik pa marsikje ni niti na obzorju. Zagotavljanje ustreznega stanovanja je večkrat obravnavano kot tehnični problem, skladno s tem pa se iščejo tehnokratske rešitve, kot so boljša tehnologija gradnje, pametnejše prostorsko načrtovanje, novi načini upravljanja, inovativni lastniški modeli in zmanjševanje predpisov o uporabi zemljišč. 

Vendar pa je kriza globlja od tega, saj je na (pomanjkanje) stanovanjske politike treba gledati kot na politično-gospodarski problem, v njegovi srži pa je konflikt med stanovanjem kot domom in stanovanjem kot nepremičnino. Zato podprimo pobudo, ki zagovarja pravico do stanovanja kot človekovo pravico.

O tegobah slovenskih učencev smo slišali že ogromno zgodb, prav tako smo v praksi občutili, kako izobraževalni sistem deluje. V dobrobit otrok je nastala tudi peticija, ki želi radikalno spremeniti šolo. "Otroci so preobremenjeni," pravijo zagovorniki peticije!

Znanstvene raziskave pa nakazujejo, da bi lahko težave otrok izvirale iz pomanjkanja spanja. Prekratek spanec otroke (in odrasle) izpostavi številnim tveganjem. Neprespani otroci so podvrženi povečanemu tveganju za debelost, imajo težave s koncentracijo in probleme v šoli. Poveča se pojavnost depresivnega razpoloženja in zloraba drog ter alkohola.

Mednarodne smernice kažejo, da pričetek pouka med 7 in 8.30 ni primeren. V Sloveniji se pouk povečini začne ob 8.00, z zlorabo predure pa številni šolarji pričnejo šolo še dosti prej. Z zamikom pričetka pouka bi se počutje otrok izboljšalo, zadovoljni otroci pa bi dosegali (tudi) boljši učni uspeh. Verjetno pa se nad kasnejšim začetkom šole ne bi pritoževali niti odrasli!

Prejšnji teden je zaznamovala sedemdesetletnica obstoja zveze Nato, ravnokar je minila tudi 15. obletnica našega članstva. Oba dogodka bi morala biti popolnoma nepomembna v luči 20. obletnice zavezniškega bombardiranja Srbije, ki na uradni spletni strani ni niti omenjeno. 

V zadnjih letih so ravno Trumpove kritike zveze Nato ustvarile medijski diskurz, v katerem je pro-Nato struja (predstavljena kot) racionalna in liberalna, podobno kot nas je Brexit naredil zagovornike EU. Strah pred izgubo velikega brata, ki nas ščiti pred Rusijo in teroristi, ne sme zamegliti dejstva, da imajo vojaška zavezništva svoj raison d'être, ki se pokriva z interesi vojškega industrijskega kompleksa.

Da bi opravičili obstoj Nata in združili članice, tako iščemo zunanje sovražnike. Medtem pa imajo že tri od naših sosed na oblasti radikalno desnico, desni ekstremizem pa je blizu tudi hrvaškemu HDZ. Doma ni mnogo bolje. Tako da seveda imamo varnostni problem, a Nato nam ga ne bo pomagal rešiti. 

Kitajski raziskovalci dokazujejo, da antropomorfiziranje narave vodi v okolju prijaznejše vedenje. Naravo asociiramo z ženskostjo, na čemer gradi tudi dokaj univerzalna metafora o materi naravi, ki vpliva na naše obnašanje, saj se matere pač ne spodobi razočarati. Hrbtna stran metafore pa nam omogoča problematično pokroviteljstvo in nepotrebno "zaščitniško" obnašanje do - žensk.

Po drugi strani pa antropomorfiziranje narave zamegli dejstvo, da jo moramo prenehati onesnaževati. "Mati narava ne bi uničila svojih otrok," si mislimo, in svinjamo naprej. Dejstvo, da je Zemlja do nas ravnodušna, racionalno razumemo, a mu emocionalno ne verjamemo.

Izkaže se, da lažje odrečemo podporo žrtvam uničujočih dogodkov, če naravo antropomorfiziramo. "Narava je muhasta," si mislimo, katastrofi pripišemo neko človeško zavest in hkrati implicitno prikimamo stereotipu o kapricioznih ženskah.

Prispodoba z materjo je tako le še en simptom človeškega narcisizma, ki bolj kot naravo poskuša zaščititi - sebe.