Agrument

Čeprav se je fokus novic s pandemije popolnoma preselil na vojno v Ukrajini, enostavno ne smemo pozabiti, da nas do parlamentarnih volitev loči le še štiriinštirideset dni. Ob cestah že videvamo kopico strankarskih plakatov, v poštne nabiralnike pa prejemamo propagandno nesnago, zakrinkano v kvazi medijske vsebine.

Koalicija je že v času referenduma za vodo počela vse mogoče, da bi ljudi odvrnila od prihoda na volišča. Pričakujemo lahko, da se bodo tudi tokrat poslužili vseh sredstev, da bi ljudje ostali brez možnosti glasovanja. Tako je na primer s 3. januarjem skoraj tri tisoč ljudi protiustavno ostalo brez volilne pravice. Pobudo in predlog za spremembo zakona podpri s podpisom peticije.

Vsi pa lahko še pravočasno poskrbimo, da preverimo vse možnosti za oddajo volilnega lističa na aprilskih volitvah. Nadaljnje rušenje in uničevanje vseh družbenih sistemov lahko zaustavimo le skupaj, zato na volitve povabi prijateljico ali prijatelja ter ponudi prevoz babici in dedku. 

Prejšnji teden smo s strahom spremljali novice o ruskem napadu in prevzemu največje jedrske elektrarne v Evropi. Najbrž ni potrebno pojasnjevati, kako uničujoče posledice bi lahko napad imel, a vendar to sploh ni največja okoljska grožnja vojne v Ukrajini.

V času vojne je razumljivo, da se fokus medijev osredotoča predvsem na humanitarno krizo, a ni nepomembno, da se vojna zlorablja tudi kot izgovor za opuščanje zelenih dogovorov. Zaradi nestabilnega trga in želje po manjši odvisnosti od ruskih energentov naj bi tako še v večji meri krčili pragozd, upravičevali uporabo frakinga, ponovno povečali uporabo premoga in zapostavili dogovorjene okoljske ukrepe. 

Brez dvoma bo ruska invazija imela poleg humanitarnih in gospodarskih tudi velike okoljske posledice ne le v Ukrajini, temveč tudi po svetu. Pred prihajajočimi volitvami nam domači politiki obljubljajo večjo energetsko neodvisnost. Bo ta prišla predvsem iz čistih in obnovljivih virov?

Kaj imajo skupnega uradni Washington, Peking, Bruselj in Moskva? To, da jih vse napada neuravnovešeni premier države, za katero morda še niso slišali. 

Janša je najbrž edini voditelj na svetu, ki se je v vsega letu in pol lotil vseh omenjenih velesil. Novembra 2020 je čestital Trumpu, junija lani je težil v Bruslju, v začetku letošnjega leta se je čutil poklicanega, da na indijski televiziji rešuje tajvansko vprašanje, zdaj pa podpihuje NATO, da nad Ukrajino zapre letalski promet in začne tretjo svetovno vojno.

Zakaj Janša misli, da njegovo mnenje koga zanima? Se morda ne zaveda, kako majhno državo vodi? Da je denimo na Kitajskem 60 mest, ki imajo več prebivalcev kot Slovenija, da ustvarimo manj kot eno tristotino evropskega BDP-ja, da je proračun naše vojske več kot 1300-krat manjši od proračuna ameriške? Ali se vsega tega zaveda, pa misli, da smo mi ipak jači? 

Nič od tega. Zunanja politika in ugled države sta za slovenskega pacienta pač samo še eno orožje v boju za oblast.

Jutri bo stavka (visoko)šolskih sindikatov; stavkata SVIZ in VSS. Ob ministrici Kustec je neverjetno, da je stavka šele zdaj. Kustec je kot polnočni izlet v McDrive: vsake kvatre se ti zdi dobra ideja, a že s prvim ugrizom se prepričaš, da je slaba. Ministrice sploh ni bilo na radarju, kadar pa se je pojavila, bi bilo vedno znova bolje, če se ne bi. 

Šolniki so vztrajali kljub odrinjanju njihove dejavnosti na rep družbene pomembnosti. Med prvimi smo jih precepili, a jih vseeno nismo spustili na delo. Univerze so bile online celo študijsko leto – na en semester podlage. Navodila ministrstva so bila kronično prepozna, zmedena in kontradiktorna.

A sodu je izbil dno dogovor z zdravniki, ki ga je zadržalo ustavno sodišče. Zdravniki bi krizne razmere izkoristili za izstop iz enotnega plačnega razreda, ki bi temeljno zamajal dogovorjena plačna razmerja, izhajajoča iz enačaja med zdravnikom in visokošolskim učiteljem. Tisti, ki novega zdravnika izobrazi, pač ne more biti slabše plačan od njega.

Z izbruhom vojne v Ukrajini se je močno povečal pretok vsebin na družbenih omrežjih. Podobno kot ob začetku pandemije spet padamo v past t. i. doomscrollinga, katerega žrtev je najverjetneje tudi naš predsednik vlade, ki od začetka invazije na Twitterju preživlja v povprečju vsaj 6 ur na dan.

Prva TikTok vojna, kot so jo poimenovali nekateri mediji, nam daje nov, srhljivo avtentičen vpogled v vojno dogajanje, ki pa ob značilni tiktokovski estetiki in kontekstu omrežja, na katerem prevladujeta obešenjaški humor in seksualizacija, lahko izpade nadrealistično. Algoritmi, ki lažne novice in propagando v lovu na našo pozornost promovirajo, resnično sliko še dodatno meglijo. 

Kot protiutež, ki v poplavi informacij in multimedijskih vsebin poskuša izluščiti dejstva, se vzpostavlja skupnost OSINT. Organizacije, kot je Bellingcat, s hivemindovskim pristopom in odprtokodnim etosom postajajo ključen del medijskega poročanja o stanju na terenu. Medijski ekosistem se je spremenil. Vojne grozote ne.