Agrument

Val državnih udarov, ki je v zajel nekatere države Zahodne Afrike, je bil pretekli teden v Gvineji Bissau zaustavljen. Kljub uspešnim udarom v Čadu, Maliju, Gvineji in Sudanu pa je teh v primerjavi s preteklimi desetletji relativno malo. Velika večina državnih udarov ni plod ljudskih vstaj ali protestov, pač pa so odvisni od odločitve vojske, ali bo zrušila oblast. Pri tem gre pogosto za zanemarjanje problemov, ki povzročajo jezo: revščine, korupcije, nasilja.

Po drugi strani pa naj nas iluzija "demokratično" izvoljenih predstavnikov ne zavede. Zahodnoafriške države so še vedno v primežu francoskega neokolonializma, ki ga izvaja preko lokalnih oblastnikov. Ti bogatijo, Franciji omogočajo črpanje resursov, ljudstvo pa trpi. V Maliju se teh pretrganih vezi veselijo.

Noben od teh scenarijev ni zagotovilo za boljšo prihodnost. Ozrimo se zgolj v “stabilne in zgledne” države, kot je Južna Afrika. Kleptomanski režimi, spečani s tujim kapitalom, so še kako škodljivi tudi v Evropi.

Če smo se še lani spraševali, ali (okolju) škodljivi NFT-ji skrivajo tudi koristi, lahko danes zatrdno rečemo, da ne. Ob obljubah, da bodo umetnikom omogočili kontrolo nad deli in njihovo vrednostjo, se je izkazalo, da nimajo veliko skupnega z avtorskimi pravicami. Ne glede na to, da naj bi bilo lastništvo digitalnih del za vedno zapisano v verižnih blokih, teh pravic ne priznava nobena institucija – komu se torej lahko pritožimo, ko so nam kratene? Internetu?

A to niti ni največji problem. Gre za povsem špekulativne naložbe, iz katerih profitirajo le redki in ne predstavljajo nobene vrednosti za širšo družbo. Pojavili so se tudi kot posredna posledica ogromne neenakosti, ki se je s pandemijo še poglobila, in nam odpirajo okno v svet, kjer vsemu lahko postavimo ceno.

NFT-je pa lahko gledamo tudi kot popoln simbol današnjega političnega sistema in izčrpanja kulture, piramidni sistem znotraj piramidnega sistema, kjer se uresničujejo napovedi o zatonu kapitalizma skozi simulacijo.

Ste v zadnjem času opazili objave na družbenih omrežjih z barvnimi kvadratki? Gre za izjemno popularno besedno igro Wordle s ciljem najti petčrkovno besedo v največ šestih poskusih.

Igro je šele pred nekaj meseci ustvaril ameriški programer, in sicer zaradi dolgočasja njegove partnerke med pandemijo in njune strasti do besednih iger.

Zakaj je Wordle čez noč postal svetovni fenomen, ki so ga prenesli v številne druge jezike, med drugim v slovenščino, in ga dnevno igrajo milijoni? Igra je zelo preprosta in vzame malo časa, a zahteva strateški razmislek. Največja razloga za uspeh igre sta omejitev ugibanja ene besede na dan, ki velja povsod po svetu, in možnost deljenja rezultatov z emojiji.

Izjemen potencial igre je opazil NY Times, ki jo je pred kratkim kupil za več kot milijon evrov. Igra, ustvarjena iz kratkočasja in zabave, je tako avtorju prinesla finančno brezskrbnost, igralcem pa dodatno skrb, ali bo sčasoma postala plačljiva in tako izgubila svoj največji čar.

Odzivi na izjemne nastope slovenskih smučarskih skakalk so nas opomnili, da živimo v šovinistični družbi. Pri tem ne mislimo le na ostudne odzive najbolj znanih domačih incelov in blesave komentatorje, temveč tudi na medijske odzive.

Dan po nastopu na posamični tekmi so na vstopni strani portala RTVSLO enako izpostavljeno mesto kot izjavam obeh skakalk namenili članku o tem, kako njun uspeh doživljata njuna moška sorodnika, po ekipni zmagi pa je 24ur v naslovu vključil le Prevčevo izjavo, ki ji je v bolj izpostavljenem delu sledila še izjava Zajca. Čeprav sta bili skakalki relativno bolj zaslužni za zmago, sta njuni izjavi na vrsto prišli šele daleč spodaj.

Mimogrede, se spomnite poročanja o Nadalu, ki je z zmago na OP Avstralije prehitel Đokovića in Federerja ter tako postal "prvi človek", ki je osvojil kar 21 turnirjev za grand slam? Dosežek je vsekakor impresiven, poročanje pa pod pragom. Ste vedeli, da jih je Margaret Court osvojila 24, Serena Williams 23, Steffi Graf pa 22?

Medtem ko gospodinjstva že trpijo zaradi povišanja cen energentov, energetski velikani, kot sta Shell in BP, preštevajo rekordne večmilijardne profite. Ti so predvsem posledica povišanja cen plina zaradi okrnjene dobave, ki je gigantom omogočila trgovanje tam, kjer je dobiček največji. Tudi z obračanjem tankerjev.

Multinacionalke krizo izkoriščajo tudi za grajenje novih ploščadi, kot je denimo Abigail v Severnem morju, pri tem pa jih podpirajo celo nacionalne države, ki so se na nedavnem COP26 zavezale k zaustavitvi rabe fosilnih goriv. Posledice pohlepa čutijo tudi v Južni Ameriki, kjer se borijo s katastrofalnimi naftnimi razlitji v Peruju in Ekvadorju.

Kaj lahko stori civilna družba? Prisili oblasti, da s spodbudami in olajšavami nehajo podpirati fosilna goriva! Pri tem nas lahko navdihuje zgodovinska zmaga ekvadorskih avtohtonih ljudstev na vrhovnem sodišču, ki je v petek odločilo, da morajo imeti ta zadnjo besedo pri ekstrakcijskih projektih, ki vplivajo na njihovo zemljo.