Agrument

Jezik odraža in oblikuje družbo: zgodovinsko se skupaj z njo spreminja ter tako odseva in obenem legitimira obstoječa razmerja moči. Jezik patriarhata je tako neizbežno binaren in seksističen: (generični) moški spol strogo dominira, besedišče je nasičeno z androcentričnimi izrazi, samostalniki ženskega spola pa so v primerjavi s svojimi binarnimi opozicijami navadno nosilci manjše vrednosti ali slabšalnega pomena.

Pri nazivanju žensk v javnem diskurzu se navadno srečujemo z oblikami, ki ohranjajo spolno zaznamovanost (“Drage dame, spoštovani gospodje”), spreminjanjem priimkov v svojilno obliko (npr. "Merklova”) in neenakim navajanjem imen.

Tako se je zgodilo tudi kustosu Andreju, ki je v ponesrečenem poskusu “igrivosti” z napisi opremil razstavo v Moderni galeriji, pri tem pa pri umetnicah pozabil na priimke. Strokovni delavci MG so se od razstave distancirali, napisi so bili odstranjeni, Andrej pa si naj pred naslednjo razstavo le prebere priročnik za spolno občutljivo rabo jezika.  

Zaradi rekordne inflacije je vlada septembra realizirala projekt primerjalnika cen osnovnih živil pri različnih trgovcih. Ideja in namen sta bila dobra, dejanska izvedba pa tako rekoč katastrofalna. Popis dodatnih petih izdelkov je stal 11 tisoč evrov, izvajalci so živila celo fizično kupovali, prav tako so primerjali različne znamke brez upoštevanja popustov. Končni rezultat? Stran vržen denar.

V zadnjih dneh je odmeval tudi motivacijski video boksarskega dvoboja med poslancem Dejanom Zavcem in predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič. Namen je bil dober, izvedba pa spet slaba, saj film bolj kot bolnim otrokom služi samopromociji protagonistov, hkrati pa ponuja neizčrpen vir materiala za trolanje.

Svoboda zapravlja kapital z naslova povolilnega optimizma. Nekateri obljubljeni ukrepi se odmikajo v nedorečeno prihodnost, nekateri politični protagonisti pa se ukvarjajo predvsem sami s sabo. A ljudje pričakujemo le kompetentno in učinkovito naslavljanje problemov, ki nas pestijo.

V mestih srečujemo številne dostavljalce hrane, za katere multinacionalke vztrajno poudarjajo, da niso njihovi zaposleni, pač pa le "partnerji".

Krutost sistema in razsežnosti izkoriščanja delavcev so se ta teden absurdno manifestirale v Italiji, kjer je dostavljalec Sebastian Galassi prejel odpoved zaradi nespoštovanja splošnih pogojev poslovanja podjetja Glovo. Galassi 2. oktobra stranki ni dostavil naročene hrane, ker je imel na poti prometno nesrečo, v kateri je izgubil življenje. Podjetje je nato poslalo – bojda avtomatizirano – sporočilo, da je račun "uporabnika" suspendiran.

Glovo torej svoje zaposlene dojema kot uporabnike. Tako se spretno ogiba stroškom in odgovornosti. Pri nas se je nekaj javne debate na temo aplikacij za naročanje hrane zgodilo ob pričetku označevanja dostavljalcev z identifikacijskimi številkami v Ljubljani. Pa še takrat poudarek ni bil na zagotavljanju njihove varnosti, izkoriščevalskih pogojih dela ali prikrivanju de facto zaposlitev v škodo delavcev.

Vladimir Putin je na proslavi ob priključitvi štirih okupiranih ukrajinskih regij Rusiji kritiziral "satanistični" Zahod in opeval rusko spoštovanje "tradicionalnih vrednot". Med drugim je besnel, da otroci potrebujejo mamo in očeta, ne pa starša ena in starša dve, ter se spraševal, zakaj morajo v šolah učiti, da poleg moškega in ženskega obstajajo še drugi spoli.

Zveni znano? Morda zato, ker s prav takšnimi parolami po Sloveniji paradirajo domači verski in drugi skrajneži. Tudi oni naj bi se borili za "ohranitev tradicije", kar pa je v praksi le še krinka za širjenje sovraštva in nestrpnosti proti manjšinam in ranljivim skupinam.

Konservativci po celem svetu trdijo, da se borijo za družinske vrednote in zaščito otrok, a gre le za pretvezo, pod katero bi radi drugače mislečim in živečim vsilili svoj pogled na svet. Če želijo zares pomagati družinam, naj to raje storijo s solidarnostjo ter podporo socialnim politikam, javnemu zdravstvu in gradnji novih stanovanj.

Poslušanje glasbe – vsaj takšno na prvo žogo – je danes netransparentno potrošniško polje. Ponudniki pretočnih vsebin prihodke delijo v korist najpopularnejšim, preostali pa za predvajane pesmi prejemajo drobtinice. Vzdušje dobiva prednost pred vsebino, ko Spotify z umetno ustvarjenimi “izvajalci” na svojih seznamih predvajanja skuša več denarja speljati v lasten žep. Seveda na koncu ne preseneča niti, da si pravice do številnih največjih pop pesmi lastijo skladi zasebnega kapitala.

Ko nam je glasba ponujena kot izdelek, se vse prehitro zgodi, da jo uživamo pasivno – postanemo odjemalci namesto poslušalci. V dobi vsesplošne dostopnosti in pomanjkanja pozornosti se je preprosto osredotočiti na takoj všečno in spregledati, kar leži pod gladino. Rešitev bi utegnil biti korak “nazaj” – stran od priročnosti. Prenosi z Bandcampa, fizični formati plošč ali obiski koncertov nam morda lahko vrnejo občutek aktivnejše vključenosti, s tem pa nas z glasbo tudi bolj pristno povežejo.