Agrument

Nedavna ameriška raziskava je pokazala, da so bolnišnične okužbe pogostejše v bolnišnicah, ki čiščenje urejajo preko zunanjih izvajalcev. Po podatkih iz Velike Britanije je pojavnost okužb z MRSA skoraj 50 odstotkov manjša v bolnišnicah, ki neposredno zaposlujejo čistilno osebje. Očitno je torej, da imajo vsi zaposleni vpliv na medicinsko oskrbo in dobrobit pacientov.

Ravno zato je problematično, da bolnišnice čistilne usluge velikokrat vidijo le kot strošek in postransko dejavnost, kar jih dela prve v vrsti za "outsourcing". Tudi slovenske javne zdravstvene ustanove veselo najemajo zunanje izvajalce za storitve čiščenja. Primeri neustreznega izvajanja uslug so individualizirani in prikazani kot problem čistilnih servisov.

In vendar, problem je v zdravstvenih ustanovah, ki imajo predvsem finančne interese. In v neoliberalni ideologiji, ki nam pravi, da gre za nepomemben in lahko zamenljiv kader. Se pa, vsaj v javnem sektorju, da tudi drugače.

Po študiji Mednarodne organizacije dela v prihodnjih letih kar 56 % delovne sile v Kambodži, Indoneziji, na Filipinih, Tajskem in Vietnamu grozi brezposelnost. Avtomatizacija tamkajšnje proizvodnje pa ima čezmorske vplive in potrjuje Trumpovo mantro, da se delovna mesta vračajo v Ameriko. 

Da, opravljanje dela se res "vrača", toda delovna mesta za nizko kvalificirane delavce bodo ponujena robotom, ki naj bi bili za njih specializirani, sposobni in cenejši od ljudi (četudi nekateri sanjarijo o pravičnosti njihove enakovredne obdavčitve). Če nemški delavec v avtomobilski industriji stane 40 € na uro, robot ne več kot 8 €. 

Z delom pa so povezani še neki drugi roboti, in sicer tisti, ki prečesavajo življenjepise in z algoritmi vplivajo na izbirni proces v zaposlovanju. V ZDA naj bi bilo kar 72 % CV-jev takih, ki jih upravljalec človeških virov, ljudi, sploh ne vidi. Prednost ima kandidat, ki ve, katere ključne besede mora vsebovati njegov CV. To znanje pa ni zastonj in neenakost izhodiščnih pozicij v "povezani" družbi se le še poglablja.

Glasba je ena od komponent vsake kulture, ki pri odjemalcih vzbudi ali ojača čustveni odziv. Tudi glasba z nacionalističnim sporočilom je tako sredstvo družbenega samoizražanja, ki tovrstnim občutjem da potrditev in zagon. Nevarna posledica udeležbe na domoljubnih koncertih je zato krepitev občutka povezanosti znotraj desno usmerjenih skupin. Koncert tako vendarle ni samo koncert, zanimanje za nastop Thompsona pa je morda dober pokazatelj stanja kulture pri nas.

Da prikrije zametke lastne primitivnosti, razvoj civilizacije zmeraj temelji na izkušnji. Skozi stoletja adaptacij se je instinkt izgubil pod konformističnimi praksami relaksacije, človek pa se je naučil, da se je vprašanjem, ki bi lahko omajala ustaljen ritual vsakdanjika, najbolje – ogniti.

Ideja o upočasnjevanju staranja je človekova primarna, neomejena fantazija in hkrati javna ter interna večna debata, ki dandanes dobiva nove razsežnosti. Podprti s Fermijevim paradoksom lahko gradimo utvare o lastni pomembnosti v obstoju, a v praksi to pomembnost pogojujemo le z vrednostjo, slednjo pa zmeraj narekuje finančni interes. Dokler se moč meri v papirju, bo demokracija le ideja, podvržena manipulaciji mnenj.

V svetu, kjer je smrt opcijska, pa je hkrati tudi optimalna. Z redefinicijo končnosti namreč postanemo kot Bristleconski bor – brezčasni in nezainteresirani. Vse težnje po brezglavem sledenju tradiciji so tako kontradiktorne človeku kot takemu, saj obstaja le en mehanizem, ki vodi naprej: radovednost.

Pop psihologija in new age spiritualizem nas pogosto nagovarjata, naj prebudimo otroka v sebi, ga spoštujemo in negujemo. Gre za pozive k večji avtentičnosti, za čaščenje naivnosti in zaupljivosti, užitek v igri, skratka, za odrekanje odgovornosti, nepopustljivost glede zasledovanja lastne želje in zahtevo po njeni takojšnji zadovoljitvi.

Imperativ skrbi za "notranjega otroka" ni vrnitev k nekemu umišljenemu izvirnemu nepokvarjenemu stanju naše notranjosti, pač pa le simptom potrošne kulture, utemeljene na permisivni vzgoji, spodbujanju individualizma in odrekanju skupnostnim načelom družbene organizacije. Hkrati ekonomske okoliščine mlade silijo v podaljševanje odvisnosti od staršev in zavirajo osamosvojitev, tako da sodobnim generacijam otroka v sebi niti ni treba prebujati, saj ga nikoli niso zares dali spat.

Že Freud je vedel, da bi otrok, če bi imel moč in oblast, uničil svet. Da bi svet rešili in ga predrugačili po meri šibkih in zapostavljenih, bo pač treba le - odrasti.