Agrument

Ob zaključku kulturnoprazničnega tedna najprej nujen obrat fokusa. S Prešernovih nagrajenk in nagrajencev, proslave ob kulturnem prazniku in Svetlane Makarovič; s konkretnih imen ga prestavimo na pretežno moški spol nagrajenk_cev, s stoječih ovacij na dejstvo, da je nagrajenka prekarka, samozaposlena v kulturi, do katere se je država desetletja obnašala izrazito mačehovsko, z razprav o primernosti pesničine geste pa na dejstvo, da je Prešernov nagrajenec še vedno tudi spolni nasilnež.

Po obratu pa še paralaksa. Pogled na kulturo s strani namreč odpira mnoga vprašanja tudi onkraj življenjskih pogojev za ustvarjanje ali umetniške vrednosti del te_ga ali one_ga posameznice_ka. Vprašanja, ki se nanašajo na avtorske pravice, odprti dostop in pravično rabo, morda niso materialna v svoji pojavnosti, kljub temu pa odgovori nanje temeljno določajo tudi materialne pogoje umetniškega ustvarjanja. 

Naj za trenutek odloži delo in skrbi draga Pravna mreža, ki te dni praznuje svoj drugi rojstni dan. 

Želimo ti, da bi v naslednjih dveh letih še naprej pomagala vsem, ki te bodo potrebovali (in da to ne bo novih skoraj 1700 ljudi), razširila svojo mrežo pravniških pisarn in strokovnjakov_inj z novimi 70 člani_cami, še naprej z budnim očesom opazovala, čuvala in branila protestnice_ke ter spisala še kak zakon.

Želimo ti, da bi tvoj dober zgled in prizadevnost prepoznali financerji, da bi poleg prostovoljskega zagona sodelujočih posameznikov_ic in organizacij ter donacij ljudi lahko v prihodnosti delovala tudi na umirjen pogon stabilnega financiranja. Da bi tvojo odličnost poleg Evropskega parlamenta in Mesta žensk nagradil in se za tvoja prizadevanja zahvalil tudi državni establišment. Da bi v naših institucijah, na naših ulicah in v naših glavah le zavladalo – pravo.

Ponosni, da si malo tudi naš otrok, vabimo svoje bralke_ce, da te ob jubileju počastijo z donacijo!

Mediji te dni pogosto poročajo o pomanjkanju delovne sile, s katerim se soočajo številne panoge v Sloveniji. Težave naj bi imeli v zdravstvu, šolstvu, gostinstvu, gradbeništvu in drugod. Delodajalci in njihove interesne organizacije vzroke za nastalo situacijo iščejo v številnih dejavnikih, kot ob vsaki krizi pa na pomoč kličejo državo – prav tisto, ki jim je tako odveč, vsakič ko je govora o zaščiti delavcev.

Kapitalisti se radi sklicujejo na prosti trg, a njegove logike ne zmorejo preslikati na trg dela. Nihče od njih očitno ne razmišlja, da bi zaposlene privabil z višjimi plačami ali boljšimi delovnimi pogoji, ki so ponekod zares katastrofalni. To je še bolj nenavadno v luči visokih prihodkov, s katerimi se lahko med drugim pohvalijo gradbena podjetja ali zdravstveni domovi.

Delavci imajo vedno manj koristi od svojega dela in dobičkov, ki jih to prinaša. Dokler jih vodstva podjetij ne bodo ustrezno plačevala, nagrajevala in motivirala, bodo boljše pogoje pač iskali drugje, na trgu.

Na področju okoljske politike je še veliko manevrskega prostora za izboljšave. Namesto iskanja okolju prijaznih obnovljivih energetskih virov raje iščemo poceni možnosti, ki dodatno bremenijo že tako onesnaženo okolje. V Italiji, kjer okoljevarstvene organizacije iščejo ravnovesje med čistejšo energijo in vplivom na videz pokrajine, se je razkol glede iskanja ustreznih rešitev nedavno le še poglobil. Načrtom za izgradnjo novih vetrnih elektrarn pa nasprotujejo predvsem domačini.

Vseeno pa nas tovrstni diskurz ne sme preslepiti, saj kot družba vendarle večinsko razumemo, da se moramo zoperstaviti podnebnim spremembam. Ne smemo nasedati umetno ustvarjenim in poglobljenim konfliktom ter verjeti, da ukrepi, v katere verjamemo sami, v družbi nimajo večinske podpore. Lep primer ustvarjanja konflikta, kjer ga ni, je bila včerajšnja Tarča. Imamo uradna priporočila glede uživanja mesa in vsi se strinjamo, da bi bil velik korak (tako za okolje kot za naše zdravje) že to, da bi jih upoštevali. 

Jeseni je v ZDA zaokrožil trend, ki je spodbudil natakarice k nošenju kitk za višje napitnine – pretežno od starejših moških in ob spremljavi obscenih pripomb. Za družbo, ki hiperseksualizira mladost, ni čudno, da nagrajuje ženske, ko izgledajo mlajše. Za ženske, ki so vsakodnevno postavljene pred izbiro med telesno in finančno varnostjo, pa je to pogosto vprašanje preživetja.

Od Barbik in lutk Bratz, bikinijev za deklice in fetiša "seksi šolarka" do pritiska nad ženskami po depilaciji, gladki koži in barvanju sivih las – naša družba ima velik problem s seksualizacijo otrok, predvsem deklic. Ta korenini globoko v seksizmu naše družbe, ki mlade, naivne in ubogljive ženske vidi kot hiperseksualne, saj stereotip o ženstvenosti kot šibki in otročji spodkopava njihove sposobnosti, da kot odrasle osebe prevzamejo pomembne vloge v družbi.

Da se ženskam ne bi bilo več treba odločati med dehumanizacijo in ekonomsko nestabilnostjo, bo tako za začetek treba moški pogled usmeriti stran od – otrok.