Agrument

Italijanski mediji se v zadnjih dneh mrzlično ukvarjajo z razlogi za brutalen in šokanten rasistični umor, ki se je zgodil sredi belega dne. Podobnost z umorom Georga Floyda je velika, a tokrat morilec ne prihaja iz vrst policije.

Kljub temu pa je umor Alika Ogorchukwuje odraz strukturnega rasizma, ki je rak rana (italijanske) družbe. Rasistično motivirani umori so se seveda dogajali že v preteklosti, a dolga leta političnega hujskanja na podlagi ksenofobije in rasizma so vendarle pustila specifično sled: ravnodušnost in apatija mimoidočih snemalcev in občudovalcev sta poleg ran glavna razloga za Ogorchukwujevo smrt. Ti ljudje bi napadenemu človeku gotovo priskočili na pomoč, če bi bil belec.

V Italiji bodo jeseni volitve in po trenutnih napovedih bodo največ glasov prejeli fašisti Giorgie Meloni. Skupaj s Salvinijem sta glavna agitatorja proti kulturi raznolikosti, seveda pa svoje sovraštvo skrivata pod krinko varovanja evropskih in krščanskih vrednot.

Včeraj smo obeležili letošnji dan ekološkega dolga. To pomeni, da smo v prvih 208 dneh leta porabili toliko naravnih virov, kot jih naš planet ustvari v enem letu. Vse, kar bomo letos še porabili, si “izposojamo” od prihodnjih generacij.

Račun bomo prejeli v obliki podnebnih sprememb, ki se že kažejo v obsežnih požarih, vročinskih valovih, dolgotrajnih sušah, močnejših neurjih in drugih naravnih nesrečah. Letošnje poletje je le pokušina prihajajoče podnebne apokalipse.

Apatičnost političnih odločevalcev, ki bi lahko poskrbeli za zmanjšanje porabe naravnih virov, je skladna z logiko sodobnega kapitalizma. Ta krivdo in odgovornost za reševanje problemov vali na pleča posameznikov. S tem individualizira globalen problem, za katerega je odgovorna peščica svetovne populacije.

To pa seveda še ne pomeni, da moramo križem rok čakati na rešitve, ampak jih moramo skupaj iskati, se zanje boriti in jih udejanjati. 

Zaradi Putina je v zraku strah pred jedrsko vojno. To se vidi tudi v porastu iskanja z jedrsko grožnjo povezanih pojmov na Googlu. Resda se Evropa najbrž bolj boji pomanjkanja žita in energentov, tudi Rusi so napovedali, da ne bodo šli čez mejo, ki bi v vojno pahnila ves svet, apokaliptični scenarij pa vneto anticipirajo katastrofični Američani. 

Ti se že skoraj sto let pripravljajo za vse mogoče situacije. Mesto New York je nedavno objavilo video z napotki, kako ravnati v primeru jedrskega napada. Ko je Putin samo omenil jedrsko orožje, je spletni servis NUKEMAP, kjer ljudje lahko preverijo, če bi morebitna eksplozija segla tudi do njihovega doma, kolapsiral pod težo prometa.

Distopične fantazije dodatno podžigajo filmi, TV-serije in industrija videoiger. Nasploh se zdi ameriška kultura prežeta s kultom vojne, ki je zanjo konstitutiven: brez vojne oziroma njene nenehne grožnje Amerike sploh ni. A vojna je nevarna igra, v kateri lahko zmaga le tisti, ki se igri odreče.

Na Krasu še ni nehalo tleti, ko se je na drugi strani Trstelja spet vžgalo. Vse glasnejši so namigi, da je katastrofa, ki je doletela državo, delo požigalca.

Ameriški psihiatrični priročnik (DSM-V) piromanijo umešča med duševne motnje. Diagnostični kriteriji so namerno podtikanje požarov, občutek napetosti pred in sprostitev po požigu, posameznike intenzivno privlači ogenj, požiganje in gledanje požarov pa jim prinašata užitek. Vsak požigalec ni piroman. Slednji namreč nima "običajnega" motiva, kot so prikrivanje kaznivega dejanja, maščevanje, zavarovalniška goljufija, ideološka prepričanja ali spremenjena stanja zavesti zaradi opojnih substanc ali halucinacij. Pri nas ima gasilstvo bogato tradicijo – gasilcem najbolj zaupamo in se identificiramo z njihovim junaštvom –, a vseeno se včasih izkaže celo, da je piroman gasilec.

Vedno bodo obstajali patološki posamezniki – tega se ne da preprečiti. Z razumevanjem in obvladovanjem ognja pa lahko preprečimo dogodke katastrofičnih razsežnosti.

Čeprav stereotip nemškega turista na hrvaški obali še vedno vključuje porcijo čevapčičev, so Nemci v zadnjih desetih letih zmanjšali uživanje mesa za več kot 10 %. Letno ga pojejo približno 55 kg na osebo – mi, ki na dalmatinskem otoku v tatarsko omako omikano pomakamo ocvrte patagonske lignje, – pa približno 90 kg. Ni čudno, da smo ob izjavi, da bi morali jesti manj mesa, pred volitvami skoraj pojedli še Goloba.

Pri nas med živilskopredelovalnimi najbolj prosperirajo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov. Ne pa tudi njihovi zaposleni: med vsemi živilskimi podjetji imajo nižje plače le še v tistih, ki proizvajajo pekarske izdelke in testenine. Leta 2019 je bila povprečna bruto plača v mesni industriji 1273, v podjetjih, ki se ukvarjajo s predelavo in konzerviranjem sadja, 1426 ter v mlečni industriji 1626 €.

Za svoje zdravje in zdravje planeta lahko pojemo pribl. 300 g mesa tedensko, za spoštljivo sobivanje z drugimi vrstami pa bi se mu morali povsem odreči.