Agrument

Bog je ustvaril Evo in Adama z namenom, da se razmnožita. Spoznanje poltenosti ju je stalo raja. Užitek je zemeljska dobrina. Pekel so ljudje okoli nas. 

Obsedenost s tem, kdo hoče ali noče s kom spati, nas spremlja že od začetka človeške zgodovine. 

Ker izhajamo iz katoliške tradicije, patriarhat pa je globoko zakoreninjen v našo družbo, je heteroseksualna usmerjenost za mnoge še vedno edina sprejemljiva izbira. Tu je še »argument narave«, po katerem naj bi se moški ud z namenom prilegal ženski vagini. A svetohlinsko govoričenje izkazuje le, da se družbi izmika razumevanje razlike med reprodukcijo in užitkom. Dejstvo, da tudi živali poznajo različne vrste spolnih usmerjenosti in njihove partnerske skupnosti ne služijo vedno le reprodukciji, ostaja prikladno spregledano. 

Človek ne izbira, kdo ga (ne) privlači, spolna usmerjenost sočloveka pa nima nikakršnega vpliva na tvoje življenje. Zato spoštuj sočloveka, da boš složno živel in bo mir na Zemlji.

Užitek povezujemo s spolnostjo. Izkaže pa se, da le okoli 60 % heteroseksualnih žensk doživi orgazem ob vsakem seksu. Da za to nista kriva njihova rigidnost ali manko želje, temveč socializacija v spolno specifične vloge, dokazuje dejstvo, da se delež pri lezbijkah znatno poveča. 

Spolni užitek je bil ženskam* v preteklosti prepovedan, njegovo nosilko pa družba še vedno kaznuje z oznako promiskuitetnosti. Internet res prinaša popularizacijo diskurzov o ženskem* užitku in pripomore k manjšanju "vrzeli užitka", a le moški užitek je pričakovan in samoumeven. Enak sentiment se s spolnosti prenaša tudi drugod.

Posameznice* – zlasti če imajo otroke – ne poznajo užitka, ki ga ne bi spremljala slaba vest. Ponotranjen glas družbe jih opozarja na neskuhana kosila in domnevni vpliv njihove nenehne prisotnosti na otrokov razvoj.

Ženski* užitek je morda zlepljen s krivdo, ker je tako družbeno nepotreben, moškim pa nerazumljiv in izmuzljiv, da bi brez bremena slabe vesti sprožil – revolucijo.

V času vročinskih valov si marsikdo osvežitev poišče ob vodi. Med priljubljenimi destinacijami je tudi Soča, ki obiskovalce privablja s smaragdno barvo. Ker je Posočje v poletnih mesecih zelo obiskano, se nekateri ohladijo kar v Solkanu.

Ta predel reke je v zadnjem letu pogosto polnil medijske članke s tragičnimi vestmi o utopitvah. Pomembno se je zavedati, da ni vsaka voda primerna za kopanje, predvsem pa je problematičen razvoj turizma na neprimernih ali celo nevarnih mestih. Omenjeno območje sodi med slednja, saj se nahaja pod jezom, ki ga že dolga leta upravlja elektrarna. Opozorilne table enostavno niso dovolj, a občina ne zna ali ne želi poiskati rešitev, ki bi poskrbele za varnost.

Še več, zaradi gradnje infrastrukture in podeljevanja dovoljenj območje obiskuje vse več ljudi. Mar res ni mogoče razvijati turizma in obenem skrbeti za varnost? Očitno so za župana in njegove svetovalce ekonomski interesi pomembnejši od človeških življenj.

Olimpijada je v polnem zamahu. Slovenski športniki osvajajo medalje, zgodila so se prva presenečenja, gimnastičarka Simone Biles pa je spodbudila pomembno razpravo o duševnem zdravju tekmovalcev. 

Veseli smo, da se olimpijske igre po napornem letu pandemije sploh odvijajo, kljub temu pa se poraja vprašanje, ali jih, vsaj v formatu, kot ga poznamo, res potrebujemo? Japonci so bili vnaprej nenaklonjeni igram v Tokiu. Dejstvo je, da lahko nizka precepljenost lokalnega prebivalstva in športnikov povzroči izbruhe bolezni.

Izkušnje kažejo, da organizacija olimpijade ponavadi preseže načrtovan proračun, dolgoročna donosnost se brez strategije ne obnese, domove najrevnejših prebivalcev pa izpodrinejo luksuzne novogradnje. Brez gledalcev bo letos še težje pokriti stroške.

Antični sporazum o olimpijskem premirju ne velja več, povprečen človek od OI dobi dva tedna televizijskega gladiatorstva, milijonom lokalnih prebivalcev pa OI dejansko spremenijo življenja – največkrat na slabše.

Shell je napovedal posebno pošiljko plina, pridobljenega s frakingom, v Evropo, kar samo po sebi ni nič posebnega, vendar pa je bila pošiljka označena kot “ogljično nevtralna”. Kako je nekaj takega mogoče? Z računovodskimi triki, ki na papirju "nevtralizirajo" emisije s t. i. ogljičnimi krediti. 

Številna podjetja, ki onesnažujejo planet s fosilnimi gorivi, so se zavezala k doseganju ogljične nevtralnosti, a pogosto gre bolj za upravljanje z javno podobo kot resne obljube. Čeprav tako vlade kot podjetja sprejemajo vedno več okoljskih in socialnih politik ter praks dobrega upravljanja, pa črn scenarij o kolapsu civilizacije kot posledici industrijske rasti, ki ga je že leta 1972 napovedala MIT-ova študija, deluje neizbežno. 

Sploh zato, ker podjetja, kot je Shell, hkrati obljubljajo ogljično nevtralnost in načrtujejo rast poslovanja s fosilnimi gorivi. Časa za ukinitev kompleksnih shem za izračune ogljične nevtralnosti, ki korporativnim onesnaževalcem omogočajo "izbris" emisij, zmanjkuje.