Agrument

Vsi smo že kdaj uporabili izgovor, da so stvari preveč kompleksne, da bi jih lahko razložili ali spremenili. Če ob tem še odvrnemo pozornost od dejanskega problema, lahko temu rečemo thinkwashing, kot pojav poimenuje E. Cummins.

Podjetja se "borijo" proti okoljski krizi in tehnološki velikani se zavedajo, da so družbena omrežja nevarna. Čeprav so lahko rešitve enostave, pa "preveliko kompleksnost problemov" utemeljujejo s tem, da na njih npr. dela več kot 40 000 zaposlenih na Facebooku ali pa da so pri nekem podjetju pravkar oblikovali oddelek za trajnostni razvoj.

Rešitev seveda ni enostavna, če ob tem želimo še vedno dosegati dobičke in rast. Ko vas torej naslednjič pritegne oglas, ki govori o okoljski ozaveščenosti podjetja, gre najbrž bolj za marketinško potezo. Rešitev je zgolj znižana potrošnja, pri čemer pa odgovornosti ne gre prelagati na kupca. Le državna regulacija bi lahko prisilila podjetja k trajnostnemu delovanju, a kaj, ko z ekonomsko danes pride tudi politična moč.

Eurythenes plasticus je vrsta raka, ki so jo odkrili l. 2020. Ime je dobil po plastiki, ki so jo našli v njegovem želodcu. Žal danes nič nenavadnega – če ga ne bi našli na več kot pol poti do najgloblje točke na Zemlji. Sicer pa je plastika prišla tudi do tja: ko je Victor Vescovo l. 2019 postavil rekord za najgloblji potop, je na dnu Marijanskega jarka našel – vrečko. 

Plastika je na Antarktiki, na Mount Everestu, pa v čebelah in človeški maternici. Vdihujemo jo celo, ko nosimo masko; kirurška proizvede več vlaken, kot jih zaustavi (slednje seveda ni njen namen). Plastika naj bi bila v 40 % hrane, kar pomeni, da tedensko zaužijemo tudi za kreditno kartico plastike.

Čeprav večino izločimo, imamo mikroplastiko celo v pljučih. Naše telo se na to odziva z vnetjem, ki lahko sproži oksidativni stres. S plastiko vase vnašamo tudi mikroonesnaževalce: pesticide, zdravila, hormone in težke kovine. Super recept za hormonske nestabilnosti, motnje endokrinega sistema in slabo reproduktivno zdravje!

Sodobni Zahodnjaki smo tako obsedeni s produktivnostjo, da izvajamo celo znanstvene raziskave o tem, kako učinkovito zapravljati čas. Na delovnem mestu naj bi bili produktivnejši, če delo prekinjamo z neobveznim brskanjem po spletu. Pravzaprav si moramo privoščiti zastranitve od dela (npr. v obliki videov mačk), saj nam prazna preokupacija zagotavlja kasnejše uspešno soočenje z odloženimi nalogami; boljši bomo celo od tistih, ki med odmorom, namesto da bi konzumirali neobvezne neumnosti, niso počeli – nič.

Početi nič (ali vsaj sprehajati svojo želvo) je postalo popolnoma nezamisljivo, celo tesnobno. Odkar je prosti čas neke vrste negativna valuta – manj ga imamo, višji je naš socialni status –, se nam zdi, da moramo vanj investirati in ga čim bolj optimizirati. Medtem ko (hkrati) gledamo Netflix na ogromnem televizorju (in na dvakratni hitrosti), kupujemo superge na spletu in odpisujemo na šefovo e-pošto, naš dopust vedno pogosteje ostaja neporabljen, mi pa počasi drsimo v izgorelost.

V sredo je ob četrti obletnici uporabe Splošne uredbe o varstvu podatkov (“po domače” GDPR) informacijska pooblaščenka (IP) opozorila, da v Sloveniji še vedno nimamo ustreznega zakona o varstvu osebnih podatkov. To pomeni, da posamezniki in organizacije ne morejo biti kaznovani za kršitve uredbe. 

Malomaren odnos oblasti do varstva osebnih podatkov je še dodatno potrdila včerajšnja objava zaključkov inšpekcijskega nadzora IP v povezavi z Janševimi decembrskimi pismi. Poleg res izjemno neumnega pošiljanja osebnih podatkov preko spletnega servisa WeTransfer velja izpostaviti še, da se je direktor NIJZ Krek izmikal postopku, nekateri posamezniki pa so prilagajali dokumentacijo.

Da pa se ne bi preveč ukvarjali s prejšnjo vlado, raje izkoristimo priložnost za pohvalo dela IP, ki se je izkazala kot strokovna, pogumna in neodvisna tudi v času, ko so moški na čelu nekaterih institucij, ki naj bi varovale ustavo in človekove pravice, obmolknili. 

Španska vlada je potrdila predlog zakona, ki uveljavlja posebno bolniško odsotnost zaradi bolečih menstruacij. S potrditvijo predloga v parlamentu bi lahko Španija še letos orala ledino reproduktivne pravičnosti, saj bi kot prva v EU uvedla zakonodajo, ki bi osebam z dismenorejo omogočila do 3 dni bolniške odsotnosti mesečno.

Predlog zakona seveda zbuja polemike. Nasprotniki trdijo, da bi takšna poteza omogočila diskriminacijo pri zaposlovanju (kot so trdili že za porodniško odsotnost), vzpostavila menstruacijo kot žensko bolezen ali pa celo kršila zasebnost zaposlenih, ki bi morali svojemu delodajalcu predložiti razlog za odsotnost.

A čeprav menstruacija sama po sebi seveda ni razlog za bolniško odsotnost, njeni učinki včasih so. Bolniška odsotnost zaradi dismenoreje in predvsem javna razprava menstruacijo normalizirata in jo umeščata v vsakdanje življenje, kamor tudi spada – poleg porodniške odsotnosti, pa tudi splava in dojenja. Pozdravljamo in navijamo za podobno rešitev pri nas.