Agrument

 Joe Rogan, najbolj znan podkaster na svetu, s svojo oddajo pod krinko svobode govora pomaga širiti nestrpnost, laži in celo skrajno desno propagando. Glas daje tudi "strokovnjakom" sumljivega slovesa, pri čemer navadno ne oporeka niti najbizarnejšim trditvam, ki našemljene v resnico dosegajo milijone poslušalcev po svetu. 

Posebej nevarne so laži, ki jih Rogan z gosti širi o cepljenju in pandemiji, novo dno pa je dosegel pretekli teden v (novem) štiriurnem pogovoru s psihologom Jordanom Petersonom. Ta je poleg številnih za lase privlečenih izjav velik del oddaje posvetil zanikanju podnebne krize in podpori fosilnim gorivom, ki se je ne bi sramovali niti najboljši naftni lobisti.

Spotify, lastnik pravic do Roganovega podkasta, kljub protestom ne bo resneje ukrepal in žrtvoval zaslužka, tudi sicer pa umik s te platforme Roganu verjetno ne bi škodoval. Pritisk mora priti od spodaj navzgor – zato raje prisluhnimo znanosti in ne šarlatanom ter se aktivno borimo proti lažnim informacijam!

Kaj imajo skupnega ZDA, Velika Britanija, Danska, Nizozemska, Japonska, Nova Zelandija, Litva, Kosovo in Kanada? Odločile so se za (žal le diplomatski) bojkot olimpijskih iger v Pekingu.

Kitajska, ki je pri dnu svetovne lestvice svobode medijev – od 180 držav so za njo le Turkmenistan, Severna Koreja in Eritreja – je razmere še zaostrila. Pandemija je priročen izgovor za onemogočanje novinarskega dela in kontroliranje sporočil, ki jih pošiljajo v svet glede, na primer, genocida nad Ujguri, prav tako pa je, kar dobro ve tudi naša vlada, uporabno orodje za prepoved protestov.

Pri nas se o bližajoči se olimpijadi razpravlja predvsem z vidika morebitnih medalj in pomembnosti rednih tekmovalnih ciklov, ki, kot opozarja celo iz naftalina potegnjeni Tona, štejejo več kot politika. Ministrica Kustec v želji po "povezovanju in združevanju" pa najbrž tudi že pakira kovčke. Paradoksalno v tej zgodbi še najbolje izpade antivakser, ki se odreče morebitnemu uspehu, ker v nekaj (ne) verjame.

Fifa se rada tolče po prsih glede vključevanja marginaliziranih in ranljivih skupin. Čeprav ima šport lahko pomembno vlogo pri vključevanju, pa prav prvi med enakimi najbolj spodbujajo neenakosti. Predsednik Fife je ta teden znova dokazal, da živi v svojem svetu, kjer se cedita med in mleko.

Medu ni nikoli dovolj, bogatim pa se marsikdaj cedi prav na račun krilatice, da sta uspeh in bogastvo kot univerzalen življenjski cilj dostopna vsem – a le na videz. Če bodo Afričani sanjali o nastopu na mundialu vsaki dve leti, meni infantilni Infantino, se morda zato ne bodo več odpravljali v Evropo preko smrtonosnega Sredozemlja. Vsi ljudje, sploh pa tisti v Afriki, očitno želijo le igrati dober nogomet. V Evropo bežijo zato, da bi lahko uživali v vrhunskem spektaklu. Potemtakem so nogometni agenti novi prekupčevalci z ljudmi – mladeničem obljubljajo evropski El Dorado in na ta račun dobro živijo.

Pogostejši mundial seveda ne bi zmanjšal števila trupel v Sredozemlju, bi pa povišal Fifin dobiček.

V najnovejši epizodi neokonservativne gonje proti pravici do splava Glas za otroke in družine – gibanje, ki je svojo pot začelo leta 2015 v nasprotovanju izenačitvi pravic istospolnih parov, v eni izmed zadnjih akcij pa je protestiralo proti pravici do abortusa – zahteva odstop direktorja Radia Slovenija Mirka Štularja.

Utemeljitev se dotika štirih radijskih oddaj na temo splava, ki naj bi jo RTV z nedistanciranjem od "radikalnih gostij” obravnavala “enostransko”. Sodu je dno izbila oddaja Pravica do abortusa, v kateri je bila predstavljena novoizdana istoimenska znanstvena monografija. Mnenju se je pridružil tudi UKOM: za bolj "uravnotežen" prikaz bi morali v oddajo povabiti tudi nasprotnike splava. 

Uravnoteženost poročanja RTV zagotavlja s pogojem politične nevtralnosti, kar naj bi po mnenju desnice pogosto pomenilo, da mora javni medij objavljati ekstremistična mnenja. Kaj vse še postane mogoče, ko se osnovne človekove pravice prične tretirati kot predmet politične razprave?

Prvi "v laboratoriju pridelan" burger je star skoraj desetletje. Čeprav je napredek na področju gojenega mesa od tedaj vztrajen, pa se to na krožnikih širše javnosti še ne občuti. Proizvodnjo zaenkrat omejujejo tehnični dejavniki, denimo cene rastnih medijev, v katerih celice rastejo in se množijo v mišično tkivo. Kot kaže, pa je vsaj ena od ovir tudi čisto človeška. Nezanemarljivemu deležu ljudi, tudi približno tretjini tistih, ki sicer jedo meso, se ideja gojenega mesa preprosto – gnusi. 

Takšen čustven odziv je seveda razumljiv – tudi če vemo, da razlik med zgradbo "običajnega" in gojenega mesa praktično ni, slednje pa ima lahko pred živinorejo etične, okoljske in druge prednosti. Zaradi drugačnih vzgibov, a s podobnimi posledicami ljudje odpor čutimo tudi do hrane iz žuželk. A tudi na tako prvinska čustva, kot je gnus, lahko vplivamo že s preprostimi pristopi – denimo s "prijaznejšim" poimenovanjem. Si torej to, kar ješ – a tudi to, kar si pod pojmom hrane predstavljaš.