Agrument

Država je kanadski Magni namenila več kot 40000 EUR subvencije na zaposlenega. S takšno subvencijo smo 400 novih (digitalnih, torej lahko tudi štajerskih) delovnih mest sposobni zagotoviti tudi na našem inštitutu; upamo si trditi celo, da bi ustvarili bolj prijazna delovna mesta do narave in ljudi, kot se obetajo na tekočem traku lakirnice. Počivalšek se je biznisa lotil zelo zagreto, pri tem pa pozabil, da je minister, ne direktor kakšnega zasebnega investicijskega sklada - lobističnih stikov s predstavniki Magne namreč ni nikoli prijavil KPK.

Ministrovo hujskaštvo proti nasprotnikom projekta predstavlja enega večjih komunikacijskih zdrsov te vlade (nasprotnike projekta je ves čas naslavljal z Ljubljančani, enkrat celo z močvirniki), njegov primitivizem pa je očitno opogumil tudi mariborskega podžupana Saša Pelka, ki je šel tako daleč, da je okoljevarstvenikom v stilu Viol grozil, da v primeru vložitve pritožbe v Mariboru ne bodo več dobrodošli.

Zato pozdravljamo malo zmago Umanotere, ki je kljub vsem pritiskom včeraj dosegla vsaj selitev tovornega prometa na železnico. A vendar se zdi, da praznuje tudi Počivalšek.

V kratki javni razpravi je pristal Nacionalni program za kulturo, ki kulture ne veže več na narodo- in državotvorno funkcijo, opazi pa, da se naša samoidentifikacija "kot narod kulture" kaže tako, da kulturi v primerjavi z drugimi državami EU namenimo veliko. In to je treba spremeniti!

Že tako mačehovska država se še bolj odmika od financiranja, ko pravi, da je treba ponovno obuditi oz. olajšati mecenstvo. Zasebno vlaganje v kulturo potrebuje "ugodnejše fiskalne pogoje." 

Program se nasloni tudi na prakse, razvite "v interakciji z novimi tehnologijami in umetno inteligenco". Glede na bizarno kategoriziranje kulture bo morda celo delovanje DJND prepoznano kot digitalna umetniška praksa. Tako bomo padli vsaj pod neko ministrstvo.

A vprašanje je, če je komurkoli sploh še v interesu kandidirati za pičel in s težkim birokratskim srcem podeljen državni denar. Da bi pedenali in pri življenju ohranjali nesposobno državo, ki si tega v sedanji podobi sploh ne zasluži (še pomnite KSEVT?), se bomo torej očitno prodajali korporacijam.

Življenje v mestih si ljudje mnogokrat lajšamo z obiskom zelenih površin, ki nam omogočajo ne le prepotrebno sprostitev, temveč nam pomagajo tudi pri izboljšanju zdravja.

Žal pa za zeleno preobleko na nas mnogokrat pretijo nevarnosti, ki so posledica človeške neumnosti. Lani nas je na eno od njih opozorilo Delo, v Snagi pa so letos odreagirali z novo pridobitvijo, ki plevel v ljubljanskih parkih zatira brez uporabe zdravju škodljivega glifosata. Glasno pozdravljamo takšno delovanje, vzpodbudnemu koraku pa bi lahko sledile tudi druge institucije, ki skrbijo za okolico, npr. Slovenske železnice, ki letno baje porabijo kar 13 tisoč litrov herbicidov. Navkljub vsesplošnemu opozarjanju na škodljive posledice rabe pesticidov, se njihova raba v Sloveniji v zadnjih letih povečuje.

Odgovornost vseh za zdravje naše biosfere je enormna, njegovo ogrožanje pa popolnoma nedopustno. Mnogo lahko naredite tudi sami: naslednjič raje populite plevel, svoj vrt pa špricajte s koprivo. Bodite modri! Pa ne dobesedno!

Po Orwellu smo vse živali enakopravne, a nekatere bolj kot druge. Še bolj kot v našem pa to velja za svet dvo-, štiri- in breznožcev, postavljenih na mesto sužnjev našega užitka. Z razsipnostjo smo že zdavnaj premostili mejo, kjer je mamut nahranil vas za cel teden in je pes služil le kot čuvaj doma, s tem pa smo lastni potrošnosti in zabavi podredili tiste, katerih glasove smo se naučili preslišati.

Tabu mesne industrije je, od trenutka, ko smo spoznali, da zadeva tudi nas, vedno težje ignorirati. Na vprašanja o ohranjanju planeta - in še koga na njem - vedno več znanstvenikov odgovarja z idejo, ki korenini že v letu 1931: meso, gojeno v laboratoriju. Z velikim porastom popularnosti (in drastičnim upadom cene) pa fenomen končno odpira tudi širšo etično debato. Morda bomo le lahko ubili dve muhi na en mah. Morda bomo ubili zgolj kakšno zaresno muho manj. Je pa le (ne)prijeten opomnik, da človeška morala pokuka na dan šele, ko ima dovolj dobro alternativo. 

Ženske prosperirajo na tistih področjih, za katera moški presodijo, da v danem trenutku niso najpomembnejša. Ko je bila široka humanistična izobrazba še vrednota, so bile iz nje izključene, danes pa na univerzah prevladujejo. To ni zmaga feminizma, ampak poraz akademizma.

Ko so ženske, spet ne toliko zaradi feminizma kot zaradi vojne, začele bolj kot možu služiti strojem, so opravljale manjvredne poklice. Ti so zahtevali potrpežljivost in natančnost, pripisani vrlini, ki ženske danes držita v večini na tekočih trakovih proizvodnih hal visokotehnoloških podjetij. A ob začetkih industrije, ki iz Silicijeve vlada dolini šentflorjanski in svetu, nepomembno, tečno, žensko delo ni bilo sestavljanje strojev, pač pa njihovo - programiranje.

Zato naslednjič, ko ženske opogumljate k programiranju, vedite, da tudi to ni zmaga feminizma, pač pa gotov znak degradacije poklica. Vedno glasnejši klici k feminizaciji industrije sovpadajo s časom, ko se zdi, da programerji spet nosijo modri ovratnik.