Agrument

Vse več držav se odloča za prepoved (vsaj brezplačnih) vrečk v trgovinah, saj njihova uporaba močno onesnažuje okolje. Tudi v Sloveniji, kjer letno porabimo več kot 150 vrečk na prebivalca, naj bi se prepoved začela izvajati še ta mesec, vendar pa ne bo veljala za podjetja, ki letno pridelajo manj kot 15 ton embalaže. V prometu bodo ostale tudi najtanjše vrečke za sveža živila. Ukrep gre sicer v pravo smer, je pa seveda nezadosten: trgovci vam vrečke še vedno lahko prodajo, vse več individualno pakiranih idelkov pa najdemo tudi na policah s svežo hrano.

Ne glede na (večinoma evropska) prizadevanja po zmanjšanju plastičnih odpadkov, je treba vedeti, da okrog 95 % smeti, ki jih reke prinesejo v morja, pridelajo v Aziji in Afriki. Koliko teh odpadkov je evropskih, je nemogoče ugotoviti: medtem ko se v VB hvalijo z zmanjšanjem količine plastičnih smeti, so jih samo lani več kot 515 tisoč ton odpeljali prav v Azijo. 

Ko bomo naslednjič ponosno hodili naokoli s papirnato vrečko, pa se moramo spomniti tudi, da je tudi njena izdelava okoljsko draga: tako z vidika dreves kot tudi izpustov v okolje. Zapišimo si že enkrat za uho: najbolj okoljevarstveni smo, ko trošimo manj.

Pahorjeva vlada je l. 2009 sprejela Resolucijo o normativni dejavnosti, pri kateri so v delu, ki zadeva javnost, sodelovale tudi nevladne organizacije, predvsem CNVOS. Ključen poudarek resolucije za civilno sfero je vidik transparentnosti, ki določa, na kakšen način naj vlada oblikuje in procesira zakonske predloge: na voljo mora biti vsaj 30 dni za javno razpravo, civilni sektor pa mora imeti možnost dopolnitve vsebine s svojimi predlogi.

A zakonodajni postopek se resoluciji navkljub vse bolj odmika od javnosti. DZ je že s spremembo poslovnika l. 2002 prilagodil ustavni red, ki ob sprejemanju zakonodaje terja 3 obravnave, in sicer tako, da se npr. 2. in 3. obravnava zakona lahko zgodita na isti seji. To postopek pospeši, neogibno pa zmanjša participacijo javnosti.

V času, ko vlada stalno obsedeno stanje, se vse več zakonov sprejema po skrajšanem ali nujnem postopku. CNVOS izvajanje resolucije spremlja s števcem kršitev, ki kaže, kar vsak volivec intuitivno razume že zdaj: boli njih ...

Mineva že 6 let od začetka sirske vojne, ta pa se še vedno zapleta. Med osv(ob)ajanjem Rake se Sirske demokratske sile (s podporo ZDA) namreč vse bolj približujejo režimskim silam, ki jim pomaga Rusija. Jabolko spora ni, kdo bo iz mesta izgnal ISIS, temveč kdo bo prevzel nadzor nad z naftnimi polji bogato provinco Deir Ezzor, ki jo je včeraj v znak maščevanja za teroristični napad v Teheranu nekoliko presenetljivo bombardiral tudi Iran.

Dokončna zaostritev odnosov med Rusijo in ZDA je sledila le nekaj ur za tem: Američani so sestrelili sirsko vojaško letalo, Rusi pa nazaj zažugali, da bodo odslej sestrelili vsa letala, ki jih bodo opazili leteti zahodno od Evfrata. 

V prvih 4 mesecih Trumpa je za posledicami ameriških zračnih napadov sicer umrlo 20 odstotkov več civilistov kot v primerljivem obdobju s konca Obamovega mandata. Tudi ruske rakete so seveda neposredno odgovorne za več tisoč civilnih življenj, a v vojni, ki je terjala že okoli pol milijona smrtnih žrtev in zaradi katere je svoje domove zapustilo že več kot 10 milijonov ljudi, od tega ni težko odvračati pozornosti.

Po prenovi na Slovenski cesti bo slalomiranje med reklamnimi panoji kmalu možno tudi v drugih predelih osrčja prestolnice. Nove svetlobne vitrine so plod sodelovanja med sistemom BicikeLJ ter podjetjem Europlakat, legitimnosti pa jim v sklepni fazi ni odrekel niti Zavod za varstvo kulturne dediščine.

Navidez benevolentno spodbujanje kolesarjenja se je tako razgalilo kot "kolateralna škoda" vzgajanja in privabljanja potrošnikov v mestno središče, pristojni na MOL pa so se izkazali kot uspešni menedžerji, ki mesto razumejo in vodijo kot podjetje.

Prostor je vedno bolj organiziran tako, da je v njem mogoče trošiti, najbolj potrošen pa ob tem postaja prostor sam. Mesta se utrjujejo kot otočja pasivizirane zabave, javni interesi se umikajo zasebnim, posamezniki pa so se ob izginjanju drugih središč vse pogosteje primorani srečevati v nakupovalnih.

Mar tovrstno upravljanje ni nekaj, kar bi lahko označili za pravno zaščiten vandalizem? Si takšnega "urbanega pohištva" želimo več ali manj? Verjetno moramo najprej vedeti, kdo si pravzaprav želimo biti.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Nova desnica v Združenem kraljevstvu uvedla novo politiko poklicnega izobraževanja. Trdili so, država potrebuje z delom povezano izobraževanje, saj naj bi to pomagalo znižati visoko stopnjo brezposelnosti mladih, jih pripraviti za vrsto novih delovnih mest, prihajajočih z digitalnimi tehnologijami ter, nenazadnje, povečati njihovo konkurenčnost v globalni ekonomiji.

Približno 30 let kasneje se tudi mi ukvarjamo s podobnimi težavami. V mnogih evropskih državah se odvija reforma sistema poklicnega izobraževanja, kar se v največji meri nanaša na (ponovno) uvajanje vajeništva z namenom premostitve vrzeli med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Ukrepi bi bili dobrodošli, če bi šlo za pravično zasnovano in izvajano zakonodajo, tako kot je zaželeno kakovostno poklicno izobraževanje, od nekdaj nepravično podcenjeno v odnosu do akademskega.

In ko so prodoren javni diskurz o prednostih visoke izobrazbe ter drugi pritiski iz okolja potisnili veliko število mladih na univerze, s tem pa v izmuzljive kariere ter negotovo prihodnost, enako prodoren diskurz znova poskuša prepričati, da je izobraževanje le priprava za trg dela in nič več.