Agrument

Ko se moški starajo, so vedno bolj modri in šarmantni, njihov status v družbi je cenjen, njihovo mnenje pomembno. Po drugi strani pa so starajoče se ženske deležne kritik zaradi videza, obnašanja ali celo – pameti. 

Dvojni standard je predvsem opazen v starostni skupini 35 - 55 let. V tem času ženske začnejo "izgubljati" mladost, če nimajo otrok in družine, pa so kaj hitro označene za obupane ali zagrenjene. Na tem uspešno gradi multimilijardna anti-ageing industrija, ki prodaja čudežne kreme, botoks in celo pomladitev vagine. Vrednost ženske v družbi je še vedno močno povezana z njenim zunanjim izgledom in sposobnostjo rojevanja otrok. Ko to zamre, njena vrednost strmo pade.

Ni naključje, da so ta leta tudi čas, ko večina žensk končno postane samozavestnih. Patriarhalna družba ne želi močnih žensk, ki odločno povedo svoje mnenje, zato jih raje dela nevidne ali pa jih preokupira z drugimi problemi. Feminizem nas je naučil sprejeti naš spol, naj nas nauči sprejeti še našo starost! 

ZDA so znane po tem, da imajo ogromno zaporniško populacijo. Leta 2007 so ameriški zapori najbolj pokali po šivih - temnopolti, ki jih je med Američani sicer 13 %, so predstavljali kar 40 % vseh zapornikov, vsi ameriški zaporniki pa skoraj petino zapornikov po svetu (Američani sicer predstavljajo 4,3 % svetovnega prebivalstva). V zadnjem desetletju je ameriških zapornikov za dva odstotka manj, zmanjšala se je tudi gromozanska razlika med deležema belih in temnopoltih. 

Vendar se hkrati pojavljajo nove neenakosti - v zadnjih štiridesetih letih je število zapornic zraslo za 834 odstotkov. Razlogov za to je več, med najbolj očitnimi pa je ekonomska neenakost; (zlasti temnopolte) ženske imajo manj možnosti za plačilo varščine kot denimo beli moški. Ženskih zaporov je manj in zapornice so nastanjene daleč stran od doma, večina pa ima mladoletne otroke za katere se ocenjuje, da obstaja velika verjetnost, da bodo tudi sami nekoč pristali za rešetkami.

Na družbenih omrežjih predstavimo kurirano podobo sebe; skrbno izbiramo svoje objave in s tem tudi način, kako nas vidijo drugi. Ta teden pa je Facebook predstavil nadgradnjo, s katero bomo svojo podobo še lažje oblikovali ne le v življenju, temveč tudi po smrti. Naši bližnji nam bodo tako lahko enostavno postavili digitalni spomenik na neskončnih planjavah interneta.

Že sedaj obstajajo številne storitve, s katerimi si lahko zagotovimo, da bomo tudi po smrti (po)ostali “nesmrtni”. Tako lahko s pomočjo strojne inteligence in analize naših pogovorov ter načina pisanja tvitamo še naprej ali se pogovarjamo in odgovarjamo na sporočila.

Če je naša fizična zapuščina za nas po smrti nevredna, pregovorno pa se zanjo pogosto skregajo potomci, kakšno vrednost ima digitalna? Celotne razsežnosti naših internetnih sledi in digitalnega imetja najbrž šele spoznavamo, je pa gotovo, da bodo naša gesla vstala iz groba pred nami.

Že nekaj časa vse pogosteje slišimo, da prihaja nova kriza, čeprav se za nekatere še prejšnja ni končala. V številnih evropskih državah namreč opažamo, da so povprečne plače nižje kot pred desetimi leti.

Evropa je (posledično) tudi v stanovanjski krizi, še posebej v večjih mestih. Cene naraščajo, javnih stanovanjskih politik pa marsikje ni niti na obzorju. Zagotavljanje ustreznega stanovanja je večkrat obravnavano kot tehnični problem, skladno s tem pa se iščejo tehnokratske rešitve, kot so boljša tehnologija gradnje, pametnejše prostorsko načrtovanje, novi načini upravljanja, inovativni lastniški modeli in zmanjševanje predpisov o uporabi zemljišč. 

Vendar pa je kriza globlja od tega, saj je na (pomanjkanje) stanovanjske politike treba gledati kot na politično-gospodarski problem, v njegovi srži pa je konflikt med stanovanjem kot domom in stanovanjem kot nepremičnino. Zato podprimo pobudo, ki zagovarja pravico do stanovanja kot človekovo pravico.

O tegobah slovenskih učencev smo slišali že ogromno zgodb, prav tako smo v praksi občutili, kako izobraževalni sistem deluje. V dobrobit otrok je nastala tudi peticija, ki želi radikalno spremeniti šolo. "Otroci so preobremenjeni," pravijo zagovorniki peticije!

Znanstvene raziskave pa nakazujejo, da bi lahko težave otrok izvirale iz pomanjkanja spanja. Prekratek spanec otroke (in odrasle) izpostavi številnim tveganjem. Neprespani otroci so podvrženi povečanemu tveganju za debelost, imajo težave s koncentracijo in probleme v šoli. Poveča se pojavnost depresivnega razpoloženja in zloraba drog ter alkohola.

Mednarodne smernice kažejo, da pričetek pouka med 7 in 8.30 ni primeren. V Sloveniji se pouk povečini začne ob 8.00, z zlorabo predure pa številni šolarji pričnejo šolo še dosti prej. Z zamikom pričetka pouka bi se počutje otrok izboljšalo, zadovoljni otroci pa bi dosegali (tudi) boljši učni uspeh. Verjetno pa se nad kasnejšim začetkom šole ne bi pritoževali niti odrasli!