Agrument

Medtem ko se v svetu pojavljajo vedno novi primeri, kjer so oglaševanje na prostem zelo regulirali ali celo povsem prepovedali in ko je stanje slovenskega prostora katastrofalno slabo, dejansko ni več kotička v poseljenih območjih ali obcestni krajini, kjer pri nas ne bi bilo mogoče uzreti oglasnega panoja.

V Franciji so že pred leti sprejeli zakon, da je v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev, oglaševanje na prostem prepovedano. V Grenoblu so oglasne panoje zamenjali celo z novimi drevesi. Da bi zmanjšali vizualno onesnaženje mestnega prostora, so samo v Buenos Airesu odstranili 40.000 oglasnih panojev.

Spodbudne novice v zvezi z oglaševanjem na prostem z drugih koncev sveta prihajajo vedno pogosteje. Prejšnji mesec so iz Barcelone sporočili, da bodo v letošnjem letu za 10 % zmanjšali število oglasnih panojev. Glede na alarmantno stanje pri nas bi bilo dobro, da slovenski prostor odreši oglasnih muk kar Vlada sama. Ali pač ne bo?

Zdravstveno-varnostni nadzornik se je fotografiral z ugrabiteljem letala, ki je potovalo iz Kaira v Aleksandrijo. Čeprav ga je fotografirala stevardesa, je Ben fotografijo po dogodku označil za najboljši selfie vseh časov. Ugrabitelj je nosil lažni eksploziv, s katerim je po nekaterih navedbah zahteval, da njegovo ženo izpustijo iz zapora.

Ko so Benovo početje ostro obsodili strokovnjaki za varnost (ICP), ki so mu očitali neodgovornost in sebičnost, je ta svojo nepremišljenost retrospektivno sestavil v junaško zgodbo: "Želel sem si od bližje ogledati, ali je pas z eksplozivom pristen. Nato sem sedel in načrtoval svojo naslednjo potezo."

Zgodba prikazuje prav posebno obliko ''selfie terorja'' – popolne odtujenosti od razumevanja odnosov materialnega in družbenega sveta, ki v očeh ''fotografa'' brez posebnega razloga obstaja le kot čudovito dopolnilo lastni podobi. Tudi če nas fotografirajo drugi, lahko fotografija postane selfie. Ob ''škljocu'' moramo misliti samo nase.

Prejšnji teden je po spletu zaokrožil pretresljiv posnetek, na katerem izraelski vojak (medicinec!) usmrti ranjenega in onesposobljenega Palestnica, ki naj bi v palestinskem Hebronu napadel pripadnika izraelske vojske na kontrolni točki.

Samooklicanega rablja so kasneje pridržali in trenutno osumljen umora čaka na zaslišanje. Njegovo dejanje je vrh izraelske vojske obsodil in celo Netanyahu je priznal, da zadeva ni bila popolnoma košer. Izvensodna vojaška usmrtitev je sicer vojni zločin.

Kljub temu pa je odziv izraelske javnosti zelo zaskrbljujoč, saj večina v dogodku sploh ne vidi nič spornega oziroma celo s peticijami zahteva, da se strelcu, po njegovem FB profilu sodeč sicer odkritemu rasistu, podeli medalja. 

Mogoče še najbolj grozljiva pri vsej situaciji pa je nonšalantnost in hladna banalnost akterjev na posnetku. Dajeta nam slutiti, da tovrstne eksekucije sploh niso nevsakdanje.

Staranje je proces, ki ga zahodne kulture ob fetišiziranju mladosti sprejemajo s sramoto in grenkim priokusom. Starejši za državo vedno bolj eksplicitno predstavljajo "ekonomsko breme" in najraje bi jih kar odstranili iz družbe.

S starejšimi se pogovarjamo kot z dojenčki. Zaradi pretirano ljubkovalne in previdne, skratka "materinske" komunikacije, se starejši počutijo manjvredne in nekoristne. Verbalna diskriminacija, samota in bivanje v okolju, polnem stereotipov do starejših, dokazano skrajšujejo življenje.

Druge kulture staranje pogosto doživljajo kot obdobje, v katerem življenje šteje največ. Starejše spoštujejo in se od njih učijo, Zahodnjaki pa starost dojemamo kot grožnjo. Starost ne označuje več biološke starosti kot take, pač pa nezmožnost kupiti si atribute, ki jih povezujemo z mladostjo. Za narcistični Zahod značilen patološki strah pred staranjem in smrtjo se prevaja v ekonomske, marketinške in politične kategorije, s časom in gubami obeležena telesa pa so umaknjena iz javnega življenja, da smo lahko, dokler tudi sami ne pristanemo na robu, večno mladi.

Svetovni svet za potovanja in turizem (WTTC) ocenjuje, da si destinacije po terorističnem napadu turistično opomorejo v 13 mesecih. New York je potreboval 34 mesecev, da je število nočitev zopet zrastlo na raven pred napadi, Madrid si je opomogel v enem letu, London pa v le 9 mesecih. Huje pa napadi prizadenejo revnejše, neevropske destinacije.

Britanski turisti se pri izbiri počitniških destinacij že nagibajo k »varnejšim« državam – za takšne očitno veljajo Španija, Portugalska in Grčija – hkrati pa ideje o tem, da terorizem ne bo omejil svobode gibanja, še živijo.

Po kakšnem ključu torej izbrati dopustovanje? Obiskati državo, ki velja za varno ali državo, ki je že bila napadena (še enkrat tako ali tako ne bo) in se sprijazniti s tem, da bomo problem terorizma morali reševati tudi kot potrošniki - turisti, čeprav brez prave moči, da bi s svojim obiskom preprečili, da revščina še koga prepriča v pridružitev k teroristični celici.